ali sigilografija je pomožna zgodovinska veda, ki preučuje pečate (pečat – gr. sfragis, lat. sigilum) – njihov nastanek in vsebino, izdelavo, razvoj in uporabo. Pomembna je kot pomoč pri razlaganju listin, aktov, starih kovancev, rodoslovja, filatelije idr. Kjer se sfragistika srečuje z grbi in vladarskimi simboli, se prepleta s heraldiko.
♦ Prvi znani pečati so se pojavili v starem veku (okoli 3500 let p.n.š.) na območju Mezopotamije, doline reke Ind in v Egiptu. Znanstveno so sfragistiko začeli obravnavati šele v 13. stoletju. Pečat je predmet, ki ga odtisnemo na listino, da ji podelimo verodostojnost, pravno varnost – “mi, s svojo podobo, zagotavljamo, da se je to res izvršilo”. Nenapisano pravilo je bilo, da so v rdečem vosku lahko pečatili le vladarji, najvišje plemstvo, deželni vojvode in druge osebe na najvišjih položajih.
Grb kneza Ulrika II. Celjskega iz leta 1447. Celjski so bili na tako visokem družbenem položaju, da so si lahko privoščili najboljše pečatnike. Imeli so pravico kovati denar in isti mojstri, ki so delali matrice za kovance, so izdelali tudi pečatnike.
Pečat Katarine Celjske. V rdečem vosku so pečatile tudi vse dame iz rodbine Celjskih
.
Pečat mesta Celja z letnico 1465 in grbom, prevzetim od izumrlih knezov Celjskih.
Pečati grofa Hermana II. Celjskega na listini o ustanovitvi samostana Pleterje, leta 1403
S pečati opremljena listina Henrika VIII. iz leta 1529
Angleški zlat pečatni prstan iz 15. stoletja
Pečatnik in pečat v pečatnem vosku
Žig nemškega Gestapa v Varšavi iz leta 1942
Slika zgoraj: Pečat mesta Ptuja iz 15. stoletja