ali zastavoslovje, je pomožna zgodovinska veda o zastavah; izraz prihaja iz latinske besede vexillum, ki pomeni zastavo ali prapor. Državna zastava je eden od državnih simbolov in jo zato izobešamo, kadar želimo poudariti identifikacijo – pripadnost državi. Zastavoslovje skuša pri oblikovanju zastav uveljaviti načela enostavnosti (zastava naj bo, kolikor se da, enostavna),
simbolnosti (barve, slike ali vzorci zastave naj odražajo to, kar simbolizirajo), preglednosti (uporaba treh osnovnih barv) in drugačnosti (izogibanje preveliki podobnosti z drugimi zastavami, razen ob nakazovanju povezav).

 

Slovenska zastava pred sedežem Organizacije združenih narodov v New Yorku

 

 

 

Prapori Švabske, Kranjske in Koroške, okrašeni z grbi posameznih dežel, v poročnem sprevodu na Dunaju leta 1515

 

 

Zastava Celjskih v Konstanzi, 2015, ob 600-letnici koncila (1414-1415)

 

 

 

Državna zastava mora biti vedno obešena tako, da so barve razporejene v pravem vrstnem redu od zgoraj navzdol ali pri navpičnem obešanju od leve proti desni. Če ima zastava grb, ki ni usredinjen, mora biti ta ob navpičnem obešanju viden in v zgornjem delu zastave. Državni zastavi mora med več obešenimi zastavami vedno pripadati častno mesto - v sredini, če so zastave tri ali levi strani, če sta obešeni samo dve zastavi. Obešanje državne zastave poleg reklamnih zastav, še posebej, če ni na častnem mestu ali je manjša od drugih, velja za žaljivo.

 

Slika zgoraj - Prapori  (častne zastave društev in organizacij) nekaterih slovenskih društev in zvez, 2015