Najprej je treba najdišče odkriti.  Nato
sledijo terenski pregledi možnega nahajališča; najpogosteje načrtni obhodi, anketiranje domačinov, površinski in podpovršinski pregledi idr. Velikokrat si pomagajo z aeroposnetki, z meritvami elektične upornosti tal, z uporabo georadarja in drugih sodobnih tehničnih pripomočkov.

 

Večina arheoloških najdišč postane vidna preko barvnih ali rastlinskih znakov na površini (različna rast in zorenje pridelkov) ali v posebnih razmerah (suša, poplava, nizka svetloba). 

 

 

 

 

Obvezno se podatki dopolijo z geodetskimi izmerami. Sproti dokumentirajo tudi značilnosti zemljišča in najdiščne okoliščine (prostor) vsakega najdenega predmeta. 

 

 

 

 

Naslednji korak so izkopavanja – poskusne sondaže (poskusna izkopavanja na manjših površinah, največkrat razporejena po prostoru v obliki mreže) – ali celostna izkopavanja.

 

 

 

 

Nujna je sprotno dokumentiranje nahajališča (natančne izmere,
kartografski prikazi, fotografije, GPS, opisi idr.), da je možna kasnejša rekonstrukcija.

 

 

Zahtevno delo so tudi kasnejše laboratorijske analize. Poslužujejo se tudi radiometričnega datiranja (postopek, pri katerem z analizo koncentracij posameznih izotopov nekega radioaktivnega elementa določimo starost snovi. Ko organizem odmre, ¹⁴C začne razpadati . Razpolovni čas je 5730 let. Z merjenjem količine ¹⁴C lahko torej določimo, koliko časa je preteklo. Na ta način običajno datirajo zobe, lase, oglje, fosilni les in školjke, lahko tudi predmete, narejene iz organskih snovi) običajno kamnine ali predmeta organskega izvora), sodelujejo z antropologi, ki proučujejo človeške ostanke, zoologi živalske, botaniki rastlinske, geologi kamninske, metalurgi kovinske itd.

 

V arheologiji prevladujejo artefakti  (latin. arte factum – spretno izdelan) – nekaj, kar je izdelal ali oblikoval človek, oz. poseben predmet arheološkega pomena (orodje, orožje, nakit, okostje). Preden se arheologi lotijo njihove obravnave, morajo biti najdbe očiščene, konzervirane in slikovno dokumentirane. Nato jih poskusijo razvrstiti v podobnostne skupine ter ugotoviti njihovo časovno in kulturno mesto.

 

Na koncu izsledke objavijo v strokovni literaturi, artefakte pa smiselno uredijo in razstavijo.