Pisava je sistem znakov za pisno sporazumevanje. Prvotni način sporazumevanja in širjenja sporočil med ljudmi je bilo ustno izročilo. Ker si niso uspeli vse zapomniti, so si ljudje začeli po svoje beležiti določene podatke. Sčasoma so se oblikovale pisave. Pisava je torej drugi način in sredstvo, ki je omogočilo shranjevanje in širjenje podatkov.
Prvo pisavo so razvili Sumerci v 4. tisočletju p.n.š., kmalu za njimi pa so jo začeli uporabljati tudi v Egiptu in ob reki Ind. Ne moremo trditi, da je pisavo “izumilo” določeno ljudstvo; potreba po sporazumevanju je rasla postopoma, skupaj s splošnim in umskim razvojem človeškega telesa. Pisava se je torej pojavila na raznih koncih sveta v različnih oblikah, in to brez zunanjih vplivov. Kasneje je raznolikost pisav predstavljala težavo pri vzpostavitvi stikov in pokazala se je potreba po poenotenju. Poenotenje pisav se je začelo v sredozemskem prostoru s širjenjem grške kulture, na Daljnem vzhodu z japonskim posnemanjem kitajskih znakov; drugod po svetu se je uveljavila pisava prevladujočih kultur. Pisave so namreč postale sestavni del jezika.
se je razvila iz grške, preko latinice, karolinške minuskule in drugih evropskih pisav. Okoli 300 let se je uporabljala bohoričica. V njej je pisal France Prešeren. Ljudevit Gaj je začel širiti svojo verzijo črkopisa, ki uporablja šumnike in v kateri pišemo še danes. Gajica se je dokončno uveljavila, ko jo je Bleiweis začel uporabljati v svojih Kmetijskih in rokodelskih novicah.
Brižinski spomeniki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. Nastali so pred letom 1000. Odkrili so jih leta 1807 v Bavarski državni knjižnici v Münchnu vezane v pergamentnem zborniku, ki je leta 1803 prišel tja iz samostana v Freisingu. Ime so dobili po tem bavarskem mestu (nem. Freising – Breže). Zapisani so v zvrsti latinice, ki se je uporabljala v stoletjih po Karlu Velikem in se imenuje karolinška minuskula. Med tremi “spomeniki” (zapisi) sta dve spovedi in pridiga o grehu in pokori.
Med ključne dokumente o obstoju slovenskega pisnega jezika spada tudi Celovški ali Rateški rokopis (14. stoletje), ki je zapisan v gotici. V njej sta bili napisani tudi prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik (Primož Trubar, 1550).
Blaže in Nežica v nedeljski šoli, Slomškovo najpomembnejše pedagoško delo, je bilo izdano v Vuzenici leta 1842 in natisnjeno v bohoričici. Knjiga je bila uporabna kot učbenik na nedeljskih šolah, dobiček od prodaje pa je bil namenjen za učitelje pripravnike na celjski glavni šoli. S pripovedjo o dveh kočarskih otrocih, ki ju nedeljska šola usmeri v znanje in življenjsko srečo, je Slomšek želel predvsem vzgajati. Knjiga je bila leta 1844 razprodana. Drugi ponatis iz leta 1848 so natisnili že v gajici.