Žig ali pečat je uradni znak z imenom organa, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti. Je odtis podobe ali besedila na neko osnovo. Materiali za žigosanje so bili različni – les, usnje, glina, pečatni vosek, papir…
V pogovorni rabi največkrat ne ločujemo izrazov za “predmete”, s katerimi odtisnemo “izdelke” (s štampiljko naredimo “štempelj” – štempliramo, z žigovno matrico naredimo žig – žigosamo in s pečatnikom naredimo pečat – pečatimo).
Izraz štampiljka je mlajšega nastanka in je največkrat iz gume ali druge prožne snovi. Štampiljka je v nek material vrezana zrcalna podoba nekega simbola, s katero odtisnemo “štempelj”.
Pečatenje je bil način kako preprečiti tujim ljudem pogled v vsebino pisma. In ker so nekoč pisma lahko pošiljali samo posvetni in duhovni gospodje, so ti navadno nosili tudi pečatni prstan s svojim znakom, da so ga imeli stalno pri roki za zaklepanje (pečatenje) sporočil. Pečatili so pečatnikom (“negativ” pečata), katerega so vtisnili v mehko kovino ali kasneje v rdeči vosek, nakapljan na spoj listov ali vozel vrvice, da se je vedelo, če je kakšen ne bodi ga treba prelomil žig, ko je pošto nepoklicano odpiral. Po odtisnjeni ilustraciji s pečata se je tudi vedelo kdo pismo pošilja, sel pa je na pamet vedel komu ga je treba izročiti, saj je prenašal samo pošto svojega gospodarja.
Pečatenje