Rokopisi
Rokopisi so z roko napisano besedilo iz dobe pred iznajdbo tiska. Navadno jih poimenujejo po vsebini (evangeliar, fevdna knjiga), po naročniku ali kraju nastanka (Stiški rokopis, Brižinski spomeniki), po posebnih značilnostih, ali po zdajšnjem hranišču (Vatikanski kodeks).
V Sloveniji je ohranjenih več kot 100 srednjeveških iluminiranih rokopisov, večinoma latinskih, latinsko-nemških, cirilskih in glagolskih. Na sliki je iluminirani rokopis iz samostana Stična iz leta 1180.
Kodeksi
Kodeksi so rokopisne knjige iz dobe pred iznajdbo tiska. Pergamentne liste so zbrali v snopiče in jih zašili. Pergament, zvezan v kodeks, je postal najbolj razširjena podlaga za pisanje. V primerjavi s papirusovim zvitkom je imel kodeks več prednosti, in sicer možnost pisanja po obeh straneh listov in dopisovanje opomb, večjo trajnost in lažjo uporabnost.
Kodekse so prvi uporabljali Rimljani v 1. stoletju. Če so želeli besedilo ohraniti, da bi bilo dostopno še prihodnjim generacijam, ga je bilo potrebno izdelati v čim več izvodih. V antični Grčiji in Rimu je bilo prepisovanje dolžnost sužnjev, v srednjem veku pa naloga menihov in poklicnih prepisovalcev. Besedila so prepisovali na pergament z ošiljenimi palčkami (stilus), ki so jih namakali v črnilo. Rokopise so okrasili z risbami – iluminacijami (iluminirani rokopisi – z risbami okrašeni rokopisi).
Prepis Avguštinove Božje države iz Bistre iz sredine 14. stoletja. Medtem ko so besedilo v srednjem veku marljivo prepisovali pisarji, pa so bili za slikarski okras zadolženi iluminatorji. Tem so pisarji ob prepisovanju pogosto pustili prazen prostor za bogato okrašeno inicialko, prvo črko, ki je vpeljala besedilo. Inicialke in miniature kodeksa iz Bistre so okrašene tudi z zlatom in srebrom. Dragocenost je shranjena v ljubljanskem NUK-u.
Samostan je imel za prepisovanje skriptorij – delavnice, kjer so nastajali rokopisi in v katerih so delovale začasne skupnosti prepisovalcev, ki so jih povabili takrat, ko je bilo treba npr. ustvariti biblioteko ali jo bistveno dopolniti z novimi teksti. V samostanskih skriptorijih, kjer so delali menihi, plačila ni bilo. V posvetnih okoljih pa so svobodnim obrtnikom in rokodelcem delo plačevali. Zato je cena kodeksa, predvsem po letu 1200, narasla. Poklicni prepisovalec je na leto prepisal 3 do 4 kodekse, v enem dnevu pa od 6 do 25 strani besedila (današnjega tipkanega, povprečnega A4 formata, op.a.); za prepisovanja Svetega pisma, je porabil približno eno leto.
Arhimedov kodeks - V 13. stoletju je neznani menih v Konstantinoplu potreboval podlago za izdelavo molitvenika. Ker ni imel dovolj pergamenta, se je ozrl kar po knjižnici in izbral knjigo, ki se mu je zdela najmanj pomembna. Razstavil jo je na posamezne liste in z njih začel spirati črnilo. Na sveže oprane liste je menih zapisal besedila, ki so se mu takrat zdela bolj pomembna kot nerazumljivi grški geometrijski izračuni in izpeljave. Ne da bi se zavedal, je pobrisal edino še ohranjeno kopijo nekaterih Arhimedovih razprav. Matematične in filozofske razprave grškega genija so na pergamentu nadomestile molitve v obliki hvalnic veliki noči, družini, cerkvi in umrlim. 
Inkunabule
Okrog leta 1480 so počasi pričeli rokopisno literaturo izpodrivati prvi tiski, imenovani inkunabule – prvotiski. To so knjige, posamezne strani ali slike, ki so bile natisnjene v Evropi med dokončanjem Gutenbergove Biblije leta 1454 in 1501. Izraz inkunabula (lat. incunabula – povoj, plenica) v razširjenem pomenu predstavlja zgodnja obdobja neke dejavnosti.
Ohranjeni primeri so zelo redki in dragoceni. Število inkunabul v svetu ocenjujejo na približno 27.500 del, s skupno 550.000 kopij. Na sliki je Gouldova inkunabula ur iz 1460.
Leta 1455 je Gutenberg natisnil veliko kopij Svetega pisma (Biblia Sacra). Na vsakem listu je bilo dvaindvajset vrstic. Strani niso bile zvezane in leto nastanka je dokumentirano na hrbtni strani vezanega izvoda v Parizu. Potem ko so besedilo natisnili, so vsak izvod ilustrirali ravno tako lepo kot rokopis istega časa.
Gutenbergova Biblija - prodajali so jo za ceno 30 florintov (triletna plača nižjega delavca), a je bila cenejša kot rokopis.
Knjige
Knjiga je večje število trdno sešitih tiskanih listov v zaščitnih platnicah in stvaritev v taki obliki. Največ jezikoslovcev se strinja, da je beseda nastala iz starokitajske besede (k’uen – knjižni zvitek) in smo jo Slovani dobili prek staroturškega izraza küing.
V knjižničarstvu se knjiga imenuje monografska publikacija, da se razlikuje od revij, časopisov in drugih publikacij. Celoti vseh napisanih del, vključno s knjigami, pravimo literatura. Knjige so eden glavnih načinov razširjanja znanja in idej med ljudmi.